Pojdi na glavno vsebino

Intervju: Gašper Čarman in Honda Gold Wing

Intervju: Gašper Čarman in Honda Gold Wing

Objavljamo intervju, ki je letos izšel v reviji Slowing.

Gašper Čarman iz Sore pri Medvodah je z motorji povezan od mladih nog. Prve dirke na Grobniku se je udeležil že pri osmih letih, pri sedemnajstih je osvojil prve stopničke na dirki starodobnikov na Zatrniku, nato pa se po šolanju v Srednji avtomehanični šoli posvetil dirkanju in servisiranju. V pogovoru smo se osredotočili na njegove izkušnje s Hondo Gold Wing.

Kdaj si se prvič srečal z Gold Wingom?

Zelo živo se spomnim, ko sta leta 1995 brata Vidic iz Ljubljane kupila vsak svoj motor v jubilejni izvedbi. Eden je bil rdeč, drugi pa zelen. Še danes jih imam pred očmi, to je bilo takrat zame vesoljsko plovilo. Si moreš misliti – motor je imel radio!

Si kdaj imel tudi svojega?

Čeprav sem po srcu dirkač, sem imel vedno željo kupiti Gold Winga. In tako sem v nekem obdobju prišel do ideje, da sem z dirkanjem zaključil in junija leta 2007 nabavil 'Goldo'. Ker sem imel preveč dela v delavnici, sem se večinoma vozil zvečer in ponoči. Vseeno sem do konca avgusta naredil 8.500 kilometrov. Ni mi nerodno povedati kolegom z Grobnika, da sem v vožnji res zelo užival.

S tem motorjem si vozil celo po Grobniku?

Kot organizatorji Slovenskega dneva na Grobniku smo imeli vsako leto varnostni avto, enkrat pa nam je slovenski zastopnik za Hondo, podjetje AS Domžale, posodilo Gold Winga. Z njim sem se vozil po progi pred dirkami vseh posameznih kategorij. Na koncu sem se motorja tako navadil, da sem začel voziti 'počez', kar je bil precej nor občutek. Si predstavljaš s poltonskim motorjem drseti pred ovinkom in na izhodu iz ovinka? No, če danes pomislim, sem bil kar malo preveč pogumen. In vse to sem počel s serijskim vzmetenjem, ki je pravzaprav edina slaba stran motorja.

Lahko o vzmetenju poveš malo več?

Ja, motor je prenizek, zelo hitro nasedeš s stopalkami na tla. Voznikom se sicer zdi fino, ker mislijo, da so hitri, ampak v resnici je taka vožnja nevarna. Poleg tega se pri bolj dinamični vožnji in višjih hitrostih pozna, da zadnji blažilnik ni dovolj zmogljiv. Zato se kar dosti strank odloči za namestitev vzmetenja Wilbers. S tem ga dvignemo za 1,5 do 2 centimetra. Sliši se malo, a ker je zadnji blažilnik veliko bolj čvrst, se motor po menjavi pelje kot po tirnicah. Že na mestu se čuti, da je motor bolj kompakten. V skoraj vseh primerih menjamo tudi vzmeti v prednjih vilicah ter predelamo levo vilico, da ob zaviranju ne postane tako toga. Potem se motor pelje kot puška. Čisto vse stranke so navdušene nad udobjem in varnostjo. V zadnjih nekaj letih sem opravil vsaj 25 takih predelav, nekaj komponent pa kot ekskluzivni zastopniki za Wilbers prodamo tudi ostalim servisom po Sloveniji.

Kaj pa preostale komponente na motorju? Ali je kaj posebnega, na kar je treba biti pozoren?

Redni servisi se delajo na 12.000 kilometrov, vsak drugi je malo večji. Motorji so zelo neproblematični, težav skoraj ni. Na servis ga je vozil gospod, ki je v dveh letih prevozil 103.000 kilometrov. pa smo v tem času opravljali le redne servise in menjali gume. Nič drugega! Bi pa opomnil, da se ne sme pozabiti delati servisov prednjih vilic na vsakih 30.000 km. Originalni zadnji blažilnik ni predviden za obnovo, zato se ga zamenja in takrat običajno namestimo Wilbersovega, ki ima petletno garancijo in enak servisni interval na 30.000 km. Drugih težav pa ni. V kolikor je motor redno vzdrževan, ste lahko na cesti brez skrbi.

Vir: revija Slowing


PREBERITE ŠE


KOMENTARJI


© 2015 - 2017 Čarman motosport d.o.o. Vse pravice pridržane. | Pravno obvestilo | Piškotki

Produkcija: boomerank

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...