Pojdi na glavno vsebino

Kawasaki Ninja 400 in iz prve roke o dirkanju v razredu SSP 300: zabavno, varno, ugodno

Kawasaki Ninja 400 in iz prve roke o dirkanju v razredu SSP 300: zabavno, varno, ugodno

Kdo bi si mislil, da bi lahko dirkač, vajen vožnje strojev s krepko preko 200 'konji', presedel na 400-kubični štiritaktni 'mlinček' in v dirkanju - užival? Po eni odpeljani dirki v državnem prvenstvu je spregovoril dirkač in hkrati avtor predelave Kawasakija Ninja 400 v dirkalnik za razred Supersport 300. Gašper Čarman:

Zdaj razumem, zakaj je ta razred v tujini postal tako priljubljen. Meni osebno je všeč predvsem zato, ker je dirkanje res zelo zabavno in hkrati veliko manj tvegano kot dirkanje v razredu superbike/superstock 1000, v katerem sem vozil pred leti. Menim tudi, da je pravilna pot mladega in perspektivnega dirkača takšna, da raste skupaj s kubiki (prostornino dirkalnika). Naj povem svojo izkušnjo:

Proti koncu svoje dirkaške kariere sem vozil zelo zmogljiv motor - Hondo CBR1000RR Fireblade z 214,5 'konji' na zadnjem kolesu - s katerim sem v letih 2009-2011 dosegal za tisto obdobje kar hitre čase krogov, recimo na Grobniku 1:32,008 in v Brnu 2:08,081. Zdaj sem se znašel na 399-kubičnem štiritaktniku, ki ima zadnjo gumo široko toliko kot moj prejšnji dirkalnik prednjo... Dogaja se mi, da imam težave z izbiro linij na dirkališču, saj 'pozabim', da motor nima dovolj moči in avtomatsko izbiram enake linije kot pred leti. Še ena 'težavica' je ta, da sem nov asfalt na Grobniku preizkusil šele 25. junija letos, ko je bila prva dirka za državno prvenstvo.

Korak za korakom

Če je med bralci našega bloga kak starš (verjetno oče), ki si želi otroka (verjetno, ane nujno sina) vpeljati v svet dirkanja, je razred Supersport 300 nekaj, kar bi lahko dovolila tudi mama. Iz prve roke lahko povem, da ko sem se prvič zapeljal z izposojenim Kawasakijem Ninja 400 (Jorg, hvala za zaupanje!), sem dobil občutek, da je to tisto, kar bi omogočil svojemu sinu, če bo kdaj pokazal zanimanje za dirkanje. Zakaj? Hitrosti niso velike - na grobniški ciljni ravnini je števec pokazal najvišjo hitrost 192 kilometrov na uro. Motor bi zmogel še malo več, ampak imam po pravilniku zaradi prostornine omejene vrtljaje motorja na 10.000/min. Zaviram zato šele za oznako 100 m pred ovinkom in vsakič ugotavljam, da bi lahko še malo kasneje. Takrat se začne ringelšpil! V zavojih je 142 kilogramov težak motocikel stabilen, na izhodih iz ovinka ni bojazni za 'highsider', ker moč motorja tega enostavno ne zmore. Zabava traja do vrha luknje, kjer se spet začne dolgočasno odštevanje do zaviranja pred Zagrebškim. Ja, ravnine so na hitrih pistah, kot je Grobnik, dolgočasne, je pa tu še ena prednost: nikoli prej nisem nikogar videl, kaj šele prepoznal za ograjo na ciljni ravnini, zdaj pa jasno vidim sina Lucjana, kako navija zame :)

Nižji stroški

Še ena prednost: pri dirkanju s takim motorjem je na boljšem tudi dirkačeva denarnica. Kawasaki Ninja 400 SE v Sloveniji stane 6.126 evrov, kar je dvakrat do trikrat ceneje od 600- in 1.000-kubični dirkalnikov. Strošek osnovne predelave (oklepi, predelava zavor in vzmetenja, stopalke, izpuh, elektronika in priprava po FIM pravilniku) je približno 2.500 EUR. Če želiš še zdrsno sklopko, Brembo zavore, dirkaško vzmetenje, izboljšano hlajenje in večjo moč motorja, je zadeva še malo dražja, pri najbolj profesionalni predelavi tja do približno cene motorja (5.000-7.000 EUR). Na spletu pa se najde tudi kakšna ugodna specialka, ki ima za seboj npr. dve sezoni prvenstva IDM. Cenejše so tudi gume, da o porabi goriva ne govorimo: na zadnji dirki je motor pokuril komaj dva litra! Manj kot dirkač! :)

Dirkaška licenca: da ali ne?

Če smo že pri dirkanju, še na kratko o večni dilemi, ki to pravzaprav ni: dirkati z licenco ali brez? Prepričan sem, da sta mi dirkaška licenca in udejstvovanje na Alpe Adria prvenstvu dala ogromno izkušenj. Na takem nivoju se naučiš kulture dirkanja, katere marsikomu v amaterskih prvenstvih manjka. Dirk se je treba lotiti odgovorno in se znati obnašati na pisti. In z licencami je tako kot z dirkalniki - rastejo skupaj z dirkačem (SLO, AA, IDM, FIM). Tako da je odgovor pritrdilen: da, toplo priporočam dirkanje z licenco.

Tako: zaenkrat smo v razredu trije in močno upam, da nas bo prihodnje leto več. Priznam, da na dirkah zelo uživam, čeprav je dan kar naporen: pomagam nastavljati in popravljati motorje, menjam gume, grem vmes za dva kroga na kratek trening in kvalifikacije, popoldan, ko se delo pred dirkaškim kombijem umiri, pa odpeljat dirko. Za razliko od nekih časov, ko sem imel pred očmi samo najvišjo stopničko, tokrat predvsem uživam. Če koga zanima, rade volje pomagam pri prvih dirkaških korakih - dobrodošli v Sori!

foto: Sofrić Studio

Fotogalerija


PREBERITE ŠE


KOMENTARJI


© 2015 - 2020 Čarman motosport d.o.o. Vse pravice pridržane. | Pravno obvestilo | Piškotki

Produkcija: boomerank

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...