Nepozaben večer: srečanje legendarnih slovenskih dirkačev v Medvodah
V ponedeljek, 13. januarja 2020, se je v bivših prostorih Moto Road Racing Kluba Medvode zgodilo nepozabno srečanje legendarnih cestnohitrostnih dirkačev. Ne vem sicer čisto dobro, s čem sem si zaslužil to častno povabilo. Res, da sem včasih dirkal in da imam že kak siv las, ampak vseeno so se časi, ko sem dirkal, odvijali v nekem čisto drugem obdobju.
Sem pa vsekakor vesel in počaščen, da sem lahko preživel večer z legendami, kot so Janko Štefe, Leon Pintar, Silvo Habat, Milan Špendal, Roman Jelovčan ter še nekaj drugimi znanimi obrazi iz sveta dirk v tistih časih - skupaj se nas je zbralo 24. Srečanje je minilo v sproščenem vzdušju, vsi so bili zelo zgovorni, z vsakem sem lahko spregovoril na štiri oči in prav z vsakim bi lahko debatiral pozno v noč.
Vrhunec večera je bil pogovor Janka Štefeta in Leona Pintarja, ki ima resnično zgodovinsko težo za slovensko CHD sceno - kar sta se pogovarjala, ne boste našli na nobenem forumu ali knjigi! Štefe je na primer prvič povedal, da so v ekipi kupili Bultacov dirkalnik le za to, da bi prehiteli Pintarja. Ta motor je imel zamenjani prestavno in zavorno ročico in slišali smo lahko, kaj se je dogajalo v dneh pred dirko: "A zamenjamo?" "Ah, ne, saj se bom navadil... V petem krogu sem ravno zaradi tega skoraj ven letel." Pa o tem, kako si je nekdo zlomil nogo in je dobil mavčno oblogo, katero so takoj po prihodu iz bolnišnice odstranili, da je lahko odpeljal dirko. Kako je v Luciji nekdo letel v morje... V časih, ko so dirkali še v kombinezonih iz blaga in niti ne iz usnja, da o ščitnikih ne govorimo ... Kako je nekdo bojda tako hitro dirkal, da je lahko po štartu še enkrat 'skočil' (khm, khm, boste že razumeli) in še vedno zmagal. Ah, to so bili eni drugi časi. In drugačni ljudje.
Andrej Repovž je s seboj prinesel poln kovček zgodovine: slike, biltene, knjige; skoraj vsak se je našel na kakšni sliki in vedel kaj povedati o tem in onem.
Čeprav smo se strinjali, da je srečanje potrebno ponoviti, bo to verjetno težko. Zato vse pohvale v prvi vrsti Roku Rotarju in njegovim pomagačem (Andrej Repovž, Franc Pintar in Andrej Pristov), potem pa še vsakemu posebej, ki si je vzel čas in prišel. Pa seveda kuharju odličnega gobovega golaža.
Druščina, HVALA!
