Milan Špendal, voznik prikoličarja: Če vzmetenje ni brezhibno, nimaš kaj 'štelat'
S Kranjčanom Milanom Špendalom smo se pogovarjali le nekaj ur po njegovi vrnitvi z zadnje runde svetovnega prvenstva prikoličarjev v nemškem Oscherslebnu. Po treh letih dirkaškega premora se je z novim sovoznikom Freddyjem Lelubezom uvrstil na šesto mesto, vrhunec sezone pa je bila uvrstitev na 3. mesto na dirkališču Brands Hatch. Milan pri 45 letih dirkaške čelade še ne misli postaviti na polico.
Opomba: za pristnejši učinek pri branju pogovora smo besedilo pustili čimbolj originalno. Naj vas gorenjski dirkaški sleng ne zmoti.
Dirke s prikoličarji pri nas nimajo prav velike pozornosti. Lahko na kratko opišete, kje in kako potekajo dirke?
Po treh letih premora smo spet dirkali v FIM svetovnem prvenstvu prikoličarjev. Sezono sestavlja deset dirk na sedmih prizoriščih: Donington Park, Le Mans, Grobnik, Pannoniaring, Brands Hatch, Assen in Oschersleben. Sezona je trajala od 12. aprila do včeraj (op.: 23. 8. 2015). Vozim v razredu F1, torej s ta dolgimi prikolicami in s 1.000-kubičnim motorjem. F2 so pa ta kratke in s 600-kubičnimi motorji. Peljali smo vseh deset dirk, a na prvi sem imel smolo in dvakrat izgubil sovoznika Edisa Suljanovića. V času treningov pred sezono je dobil klopni meningitis, kar ga je zelo oslabilo. Željo je imel veliko, a premalo izkušenj. Malo smo se prenaglili. Po tej dirki sem s pomočjo prijateljev spoznal Francoza Freddyja Lelubeza, s katerim sva začela super sodelovati. V Le Mansu sva imela smolo: počil je nosilec prednjega blatnika in se zagozdil pod kolo. Dva ali tri kroge sva izgubila, a vseeno pripeljala do cilja na zadnjem mestu.
Zakaj ne vozite več s Petrom Hillom?
On pravi, da bo samo še strateg. Veliko nama pomaga, lahko rečem, da je Fredijev učitelj. Je pa prišlo do situacije, ko se je naša dirka pokrivala s francoskim državnim prvenstvom in je Peter rekel, da bo šel pa on z menoj vozit v Pannonio. Z malo smole sva dosegla peto mesto, lahko bi bila tudi tretja. Na enem delu piste se je ulil dež in v trenutku, ko sem opazil kapljice na vizirju, sem vedel, da sem prehiter. Obrnilo naju je pa sva bila še vedno peta. Peter je odličen sovoznik, zmagal je na Otoku Man. Če je zmagal tam, veš, da mora biti ta prav dedec.
foto: Wally Photos
Sovoznika verjetno ni lahko dobiti, a?
Res je. V Angliji so vsi zasedeni. Pa še taka sezona je bila, da jih je dosti poškodovanih.
So to profesionalni vozniki, ki z dirkanjem služijo?
Nekaj je takih, ampak večina jih vozi za svoj užitek. S prikoličarjem ne dirkaš za denar, ampak samo zato, ker to rad počneš. Ko gre eno kolo v zrak, zadnje pa počez … Tega se ne da opisat.
A lahko čez palec povemo, koliko stane sezona?
Hja. Na dirko porabim komplet gum in morda še eno. Dobre ekipe porabijo dva kompleta. En komplet pa stane nekje med 800 in 900 evri. Potem pa je treba priti na dirko in nazaj domov … Kaj pa vem, ne štejem natančno. Stroške po svojih močeh racionaliziramo in s pomočjo sponzorjev in prijateljev nekako pridemo čez sezono. Na tem mestu bi se zahvalil ekipi Remše Racing, ki mi je pomagala pri vrnitvi na dirke, ter glavnemu sponzorju, podjetju Inotherm.
Zadnja dirka je bila v sklopu svetovnega prvenstva v vztrajnostnem motociklizmu?
Ja, tako je. Ponavadi se priključimo drugim dirkam. Tudi v Le Mansu smo dirkali pred Endurance dirko, na Brands Hatchu pa skupaj z britanskim superbike prvenstvom. Tam sva bila s Fredijem tretja, kar je verjetno najboljša uvrstitev v zgodovini Slovenije, če ne Jugoslavije.
Koliko prikolic je na štartu?
Odvisno. Na Grobnik jih pride najmanj, mislim, da nas je bilo 12. Sicer pa petnajst, osemnajst, … V končnem seštevku je 27 posadk s točkami. Midva sva končala na šestem mestu, kar je glede na triletni premor kar dober rezultat.
Kateri motor je v vašem dirkalniku?
Iz Yamahe R1. Letnik 2012 ali 2013.
Kaj pa je predelano?
Motor mora ustrezati pravilniku, biti mora serijski. Zamenjamo lahko karter, izpušni sistem, tesnilo na glavi motorja in komoro zračnega filtra. S pomočjo Akrapoviča smo izdelali unikatni izpušni sistem. Agregat je namreč za mojo ritjo, izpušna cev pa gre naprej v smeri vožnje in nato desno pred gumo prikolice, zato si s serijskim ne moreš pomagati. Ko smo motor dali na testno mizo pri Čarmanu, smo izmerili približno 180 'konjev' na kolesu.
Pa prikoličarji?
Skoraj vsi vozimo na švicarskih dirkalnikih, ki jih izdeluje Louis Christen iz podjetja LCR.
Slovenci najbolje poznamo grobniško dirkališče. Kako hitri ste tam?
Moj rekord je 1:34, svetovni rekord pa 1:30 in še nekaj drobiža. V zavojih je prikolica hitrejša, zaradi teže pa nekoliko izgubimo pri pospeševanju in končnih hitrostih.
Motor je torej skoraj serijski. Kaj pa potem naredi največjo razliko?
Šasija, predvsem vzmetenje. Kdor dobro poštudira amortizacijo in šasijo, jo prilagodi motorju in se približa minimalni teži 235 kilogramov, je našel dobitno kombinacijo. Pa seveda voznik in sovoznik. Ampak kar se tiče tehnike … Prikolica je togo vpeta, prednje in zadnje kolo pa sta vzmetena in to igra ključno vlogo. Ravno pred dirko na Panoniji, kjer sva s Petrom dosegala le 6 do 8 desetink slabše čase od prvouvrščene ekipe, je Gašper obnovil kompletno vzmetenje.
Ima toliko izkušenj s prikoličarji, da lahko pomaga?
Glej, če vzmetenje ne deluje brezhibno in ni vzdrževano, nimaš na dirkališču kaj 'štelat'. To je prva stvar. Pri tem mi je Gašper res veliko pomagal.
Kakšen sovoznik je bil Gašper?
Uf, ko sva midva začela, sva bila oba popolna začetnika. Glede na to, da sva začela dirkati brez kakršnihkoli izkušenj, so bili časi krogov na Grobniku super dobri. Na gorskih dirkah v sklopu starodobnikov sva v odprtem razredu prikoličarjev tudi nekajkrat zmagala. Zelo je bil zagret, pomagal je maksimalno, kar se je dalo. Potem pa sva se na Grobniku enkrat zvrnila na koncu ciljne ravnine pri hitrosti več kot 200 km/h, pa še motor se je vžgal. Od takrat nisva več peljala skupaj, ampak ne glede na to smo ostali dobri prijatelji.
Ekipa Čarman Motosport